ALBUM – Nuša za otroke

Kdo je pojedel vso čokolado?
Kdo je po tleh razlil limonado?
Kdo je tacal po rožah na vrtu?
Kdo je čečkal po najlepšem prtu?
(Ne, jaz že ne!)

Kaj pa jaz vem, kdo je to bil?
No, jaz že ne – nikoli nič kriv.
Ne glejte me tako čudno v oči!
To se kar samo od sebe zgodi.

Kdo je na stole namazal lepilo?
Kdo je primešal mleku črnilo?
Kdo je razbil lončeno posodo?
Kdo je v škornje nalil mrzlo vodo?

Kaj pa jaz vem, do je to bil? …

Pridejo mali škrati kradljivčki,
zviti škodljivčki in nagajivčki,
kadar odrasli pogledajo stran,
v hiši nastane cel sodni dan.

Kdo je rezbaril kuhinjska vrata?
Kdo je nanesel v sobo kup blata?
Kdo je po stenah slikal s špinačo?
Kdo je pokvaril novo igračo?

Kaj pa jaz vem, kdo je to bil?…
Pridejo mali škrati kradljivčki …

Pet zagnanih glasbenikov
je ustanovilo bend,
niso imeli inštrumentov,
le veselje in talent.

V nedeljo sredi maja,
ko je vladal blažen mir,
je bila že prva vaja,
manjkal je samo klavir.

Na podstrešju so se zbrali
in na moč glasno igrali,
ne da note bi poznali,
hit za hitom so kovali.

Prvi vpil je in se zvijal,
kod bi malo zmešan bil,
drugi je po loncih zbijal,
kot da bi ga kdo navil.

Tretji brenkal je na žico
in četrti tolkel z žlico,
peti pa je trobil v cev
ves kot kuhan rak zardel.

Na podstrešju so se zbrali …

Od takrat pri tisti hiši
ni sledi o kakšni miši,
a od tistega se maja
tudi bend več ne sestaja.

Kaj le tako čudno diši;
da raje ne vprašam – smrdi?
Kislega zelja ne bo za kosilo,
v loncu se tudi ni nič prismodilo.

Duhec smrduhec, fuj fuj.

Kakšna vonjava v nos me beza,
kot bi prekucnil gnoj se z voza?
Niti pri oknu ni svežega zraka;
ta duh je povsod, kjer hodiš ti, Jaka!

Duhec smrduhec, fuj fuj.

Jakec, ti, kakec, v kot se brž skrije,
očke nedolžne k stropu zavije,
zadaj na hrbet roke položi
in ne prizna, da on čudno diši.

Duhec smrduhec, fuj fuj.

Nekaj duhamo! Uf, kakšen smrad.
Ne da se dihati!
Odprite okna! Zrak, zrak!
Na pomoč! Podušili se bomo.
Uf, kako smrdi.

Merim en meter
in čez drobno figo,
a čisto zares
že imam svojo knjigo.
V njej so le slike,
nobenih besed,
majhne, velike,
na vsaki sem lep.

Majcen dojenček
brez zob in brez las;
je to pritepenček,
oh, da sem to jaz?

Za rojstni dan s torto,
mamo in atom.
Ves popackan
v peskovniku z blatom.

S prijatelji v vrtcu,
z žogo na igrišču,
na češnji pri stricu,
tresk! na smučišču.

Majcen dojenček ….

Na novem kolesu
pred našo garažo,
v hokejskem dresu,
z brisačo na plažo.

Pri dedku Mrazu.
Na pustni zabavi.
Obraz pri obrazu
zgodbo mi pravi.

V hišo prek ceste se je vselila
velika, vesela in glasna družina;
očetu in mami okoli nog
mota in suka se troje otrok.

Prijatelji vemo, Petra zanima
le en član družine, deklica Tina.
Ves dan že nadzira hišo tam čez,
vsi vemo, zaljubil se je do ušes.

Ob plot si prisloni novo kolo
in čaka, da hitro oddirja za njo,
v šolo slučajno zdaj hodi takrat,
ko Tina prestopi prag vrtnih vrat.

Prijatelji vemo, Petra zanima …
odkar tam prek ceste živi mala Tina,
je ulica Petru dosti bolj fina,
manj dolgočasna in lepša kot prej,
sploh kadar Tino sreča na njej.
Prijatelji vemo, Petra zanima …..

Miha Kašopiha
na šipo nos naslanja,
drevje v vetru niha,
na okna dež pozvanja.

Miha Kašopiha
posluša, premišljuje,
ovratnik si zaviha
in škornje si obuje.

Cin, cin, cin, cin,
če si potepin,
če si potepin,
si potepin ta pravi.

Cin, cin, cin, cin,
če si potepin,
če si potepin,
te kaplja dežja ne ustavi.

Miha Kašopiha
na šipo nos naslanja,
drevje v vetru niha
na okno dež pozvanja.

Miha Kašopiha
se ven v dež odpravi,
po lužah se potika,
škropi ga dež po glavi.

Cin, cin, cin, cin ….
Miha Kašopiha,
premočen do kosti,
smrka, kašlja, kiha,
šlik-šlak! Se dež smeji.

O, sama sreča, gospod policaj,
da sem te srečal tu sredi križišča!
Rad bi prijavil: Pobegnil je zmaj,
frrr, je zletel čez ograjo dvorišča.

Lahko ti ga čisto natančno opišem:
bil je zelen in imel je dolg rep ..
Ah, daj mi papir, da ga narišem;
glej, vidiš, kako zelo je bil lep!

Ti, ti, ti, pobegli zmaj,
daj, vrni se takoj nazaj.
Ti, ti, ti, poredni zmaj,
daj, vrni se takoj nazaj.

Hitro ustavi ves mestni promet,
da bo moj zmaj lahko varno pristal.
Preden mu veter spet da nov zalet,
ga zgrabim!, Ti pa ga boš kaznoval.

Ti, ti, ti, pobegli zmaj…

Policaj: Mulci! Mularija! Me imate za norca, kaj?
Zmaj?! Pa kaj še! Zmaji so samo v pravljicah.
Gremo, no, gremo lepo domov.

Pa dvakrat poglejte levo in desno, ko prečkate cesto.

Ti, ti, ti, pobegli zmaj …

Maša čudno se obnaša,
kot da luna jo zanaša,
ko ni treba, se oglaša,
važna je kot turški paša.

Če jo kdo samo povpraša:
kaj je s tabo,
punčka naša?
Šobico nabere Maša,
že je solzic polna časa.

Maša čudno se obnaša,
šminko na obraz nanaša,
v čevljih s peto se ponaša
– je to sploh še naša Maša?

Če jo kdo samo povpraša …

Zdaj velika sem, razglaša,
nič več nisem punčka vaša.
Huda zmeda, lepa kaša,
kar čez noč
je zrasla Maša.

Sem velik junak,
ki se nič ne boji,
meni strah kar tako
že ne zleze v kosti.

Če se kdaj mi zazdi,
da v temi preži,
tedaj prižgem vse luči
in strah izpuhti.

Ne, ne, ne,
jaz se nič ne bojim,
duhove vse z levo roko spodim.

Ne, ne, ne,
jaz se nič ne bojim,
prikazni vse z levo roko spodim.
Strah je votel kot sod
in okrog ga nič ni,
naj gre raje od tod,
predem se mu kaj zgodi.

Ne, ne, ne,
jaz se nič ne bojim …

čisto potiho pa vendar priznam,
čeprav me ni strah, nisem rad sam.

Ne, ne, ne,
jaz se nič ne bojim …

Sončna očala so kot druge oči,
v pisanih barvah svet kot nov zažari,
zato Nobelovo nagrado
bi tistemu dala,
ki je izumil sončna očala.

Za kislo vreme ti svetujem rumena,
sivina bo takoj veselo pozlačena,
iz slabe volje ti pomagajo rdeča,
izvabijo nasmeh,
prevzame te spet sreča.

Sončna očala so kot druge oči …

Za modrovanje se spodobijo sinja,
na mah si pameten,
ves svet se s tabo strinja,
zeleno steklo ti pomladni gozd nariše
na mestne ulice in dolgočasne hiše.

Za sramežljive priporočam siva,
za njimi se oči pred firbci dobro skriva,
za črnoglede so rožnata ta prava,
obarvajo pogled in vse v meglicah plava.

Sončna očala so kot druge oči …

Hvala, vam, hvala,
ker nam čarate v barvah,
sončna očala.

Mali bratec je pokora,
vedno me jeziti mora,
kar naprej reglja kot žaba,
za povrh je toži-baba.

Za tožarjenje in zgago
vrnem milo mu za drago,
v omaro se mu skrijem
in kot zlobni duh zavpijem.

Pazi se, ti, mala krota,
umakni se mi spred oči,
raje hodi svoja pota,
da te kaj ne doleti.

Pazi se, ti, mamin sinko,
ti, priliznjen očkov sin,
dam ti buško debelinko,
le da te v pest dobim.

Mali bratec je pokora ….

za tožarjenje in zgago ….

Pazi se, ti, mala krota …

Če se kdo nad bratca spravi,
jih lahko dobi po glavi,
kadar pade in se joče,
mu takoj dam vse, kar hoče.

Ko zaspimo in je mir,
kaj se takrat godi?

Takrat se zdrami netopir,
takrat se jež zbudi.
Kresnički lučka zagori
in žabji zbor se oglasi,
uharica gre na lov,
miška nosi zrnje v rov.

Zakaj me mama
ne pusti pokonci,
ko se zvečeri?
Zapoje mi uspavanko
in pravi, naj zaprem oči.

A meni se prav nič ne spi,
zanima me, kaj se godi
v gozdu in med travami
takrat, ko spim v postelji.

Ko zaspimo in je mir,
kaj se takrat godi?
Takrat gre polh nabirat žir,
komar pa zabrenči.

Po nebu zvezde krožijo
in psički v Luno lajajo,
muren gode na ves glas,
mucek pa gre k mucki v vas.

Zakaj me mama ne pusti ….