Začetki
30. 3. 1969 je v Brežicah na svet privekala Anuška Žnideršič, deklica, ki je že v zgodnjem otroštvu pokazala prvo pevsko nadarjenost, saj je rada pela in nastopala pred poslušalci.
Ljubezen do glasbe jo j
e spremljala vse otroštvo, pela je v zborih, nastopala kot solistka na prireditvah, obiskovala glasbeno šolo in se učila igrati harmoniko. Ob koncu osnovne šole se je pridružila skupini mladih glasbenikov in to so bili njeni prvi koraki v svet ”zabavnjaštva”. Na srednješolsko obdobje jo vežejo zelo lepi spomini, še posebej zato, ker je takrat spoznala svojega soproga Frenka. Glasbena skupina, v kateri je igral, je ravno iskala pevko in izbrana je bila Nuša, ki se je tako resneje podala na pot pridobivanja novih glasbenih izkušenj. V tistem času je obiskovala tudi krajši pevski tečaj pri Nadi Žgur, ki ji je pomagala izpiliti pevsko tehniko, tako da je bila pripravljena na nove izzive.
Čeprav se je usmerila v poklic in že delala kot pripravnica v vrtcu, hkrati pa obiskovala tudi študij ob delu na višji vzgojiteljski šoli, so jo petje v skupini in potovanja po Evropi vlekla vedno globlje v glasbo. Leta 1990 se je omenjena zasedba razšla, ustanovljena pa je bila nova glasbena skupina, s katero so zaživeli in pričeli s profesionalnimi nastopi v Sloveniji, Nemčiji, Švici in ZDA. Njihovo ustvarjanje je trajalo sedem let, ki so bila, kot sama pravi, lepa ter nepozabna, a tudi zelo naporna, saj so imeli od 150 do 180 nastopov letno.
Poroka, družina in samostojna kariera
Leta 1995 sta se s Frenkom poročila in začela razmišljati, da bi se ustalila v Sloveniji. Nuša je že dolgo tudi sanjarila, da bi posnela samostojni album in njena želja je bila vse bliže realizaciji. Leta 1998 je namreč zmagala v oddaji Orion, in sicer s skladbo Vzemi me veter, ki jo je napisala njena prijateljica Majda Arh. Leto zatem se je njena želja po prvencu uresničila, saj je izdala album z istoimenskim naslovom Vzemi me veter. Leto 1999 je bilo zanjo poleg izdaje albuma tudi sicer zelo uspešno, saj je na Slovenski popevki prvič prejela nagrado za najboljšo pevko, na festivalu MMS pa je s pesmijo Boginja avtorjev Urše in Matjaža Vlašiča ter Boštjana Grabnarja osvojila 2. nagrado občinstva. V sodelovanju z istimi avtorji je aprila 2000 vnovič zmagala v oddaji Orion, in sicer s skladbo Čez dvajset let, že drugič pa je bila tudi nagrajena oziroma izbrana za najboljšo pevko. Prej imenovana avtorska zasedba jo je spremljala tudi na festivalu MMS 2000, kjer je za pesem Ne kliči me že drugič prejela nagrado občinstva.
Istega leta novembra je Nuša na prvem Hitovem festivalu zmagala s pesmijo Ni mi žal, decembra leta 2000 pa je pri Založbi kaset in plošč RTV SLO izdala tudi zgoščenko s tem naslovom.
Eurosong 2001
Leta 2001 je, tudi po zaslugi uspešnega nastopa na Evrosongu, gostovala še v romunskem Brašowu na internacionalnem pop festivalu GOLDEN STAG, kjer je dobila posebno nagrado Ministrstva za kulturo za najboljšo interpretacijo. Gostovanjem v tistem letu kar ni bilo konca, ustavila se je v Nemčiji na Evrosong fan club partyju v Kölnu in imela samostojni koncert, konec oktobra 2001 pa je bila povabljena tudi na Hrvaško na Zadarfest, kjer jo je čakalo še eno presenečenje. Strokovna žirija je pesem AKo moj je grijeh uvrstila na drugo mesto, prejela pa je tudi nagrado za najboljše besedilo. Na Zadarfestu je sodelovala še leta 2002 in 2003 ter bila zelo lepo sprejeta tudi s strani hrvaške publike.
Uspehov v letu 2001 še kar ni bilo konec, saj je Nuša prejela Viktorja popularnosti na področju glasbe, ki ga vsako leto podeli revija Stop, dobitnika pa izglasujejo bralci. V svojo zbirko priznanj je dodala še Zlatega petelina za pesem Ni mi žal. Uspešno in hkrati naporno leto se je zaključilo še s tem, da je bila Nuša izbrana za eno od kandidatk za laskavi naslov Slovenka leta 2001.
Leto 2002 je zaznamovala zmaga na Slovenski popevki s pesmijo Pesek v oči, v začetku meseca decembra pa je izšla Nušina že tretja samostojna plošča z naslovom Na štiri oči.
V letu 2003 se je udeležila 3. HIT festivala, na katerem je zmagala s pesmijo V ogenj zdaj obleci me, pesem pa je prejela še številne nagrade strokovne žirije, in sicer za najboljši tekst, ki ga je napisala Urša Vlašič, za najboljšo priredbo, kjer gredo zasluge Alešu Čadežu in nagrado za najboljšo skladbo avtorja Matjaža Vlašiča. Na tem festivalu so z Nušo nastopili tudi fantje skupine Primavista, ki so še vedno njen spremljevalni bend.
Aprila 2004 je izdala zgoščenko “Največje uspešnice 1998 – 2003”, na katerem se nahaja 20 najbolj uspešnih pesmi, ki zaznamujejo njeno začetno delo ter najbolj priljubljene in popularne pesmi kot so Čez dvajset let, Ne, ni res, Boginja, Prvič in zadnjič ter številne druge. Istega leta je za album prejela Srebrno plaketo ZKP RTV SLO . Septemba tega leta se je udeležila tudi 3. Mediteranskega festivala Megahit 2004, ki je potekal v turističnem središču Fethiye na južnem delu Turčije. Izmed petnajstih udeleženk je s pesmijo Devil zasedla odlično 3.mesto.
V februarju 2005 se je ponovno odločila za sodelovanje na evrovizijski melodiji. Kljub temu, da pesem “Noe, Noe” na EMI ni zmagala, so jo poslušalci odlično sprejeli.
Po tolikih priznanjih in nagradah je Nuša v zadnjih letih začela iskati izzive še kje drugje.
Februarja 2006 ji je uspelo organizirati in izvesti zelo uspešen prvi samostojni koncert v Cankarjevem domu, kjer je nastopala skupaj s Simfoničnim orkestrom in Big Bandom RTV SLO, dirigentom Patrikom Greblom ter uglednima gostoma, Ditko Haberl in Johnnyjem Loganom, ki sta dodala še večjo težo njenemu koncertu.
Tudi v letu 2008 ni počivala. Po nekaj letnem premoru je ob podpori avtorja in producenta Raaya ter založbe Menart v mesecu aprilu izdala zgoščenko Prestiž ter posnela videospot za pesem Danes vračam se.
Leta 2008 je Nuša praznovala 10. leto delovanja na slovenski glasbeni sceni.
»Čeprav na glasbenem področju ves čas žanjem lepe uspehe, mi največ pomenijo sinova Matevž in Gašper ter soprog Frenk. Brez družine bi bili tudi največji uspehi nesmiselni!«
– Nuša Derenda