Nuša Derenda, ki je s svojim glasom zaznamovala slovensko glasbeno sceno, je v začatku marca 2006, v Cankarjevem domu, pripravila gala koncert, na kateri je med drugim blestel najbolj uspešen evrovizijec Johnny Logan. Seveda pa na koncertu niso manjkali simfonični orkester RTV Slovenija in Big band RTV Slovenija ter plesalci Mojce Horvat. O koncertu so poročali številni mediji,doma in v tujini, posebej pa ga je izpostavil tudi veliki evrovizijski poznavalec Samo Koler, ki je zapisal:
“Obstajajo dive in »dive«. In dva večera zapored napolniti veliko dvorano Cankarjevega doma zmorejo samo prave dive brez narekovajev. Nuša je s svojima koncertoma dokazala, da je dozorela v pravo umetnico, pa naj ta naziv v povezavi z zabavno glasbo zveni še tako pretenciozno.
Nuša Derenda je na koncertu pokazala ves svoj široki repertoar, ki sega od mogočnih balad z začetka svoje kariere (ne pozabimo, da je stopila v slovensko javnost razmeroma pozno, kot že izdelana pevka, ki si je nabirala »kilometrino« s številnimi nastopi doma in v tujini, kar se seveda pozna pri profesionalizmu, ki ga pri marsikaterem mlajšem slovenskem izvajalcu močno pogrešamo), s katerimi je začela svoj nastop (Vzemi me veter, Nekaj lepega je v meni) pa prek klasičnih popevk iz zlatega obdobja slovenske popevke (Vzameš me v roke, Zato sem noro te ljubila) do njenih največjih uspešnic z različnih festivalov (Boginja, Ne kliči me, V ogenj zdaj obleci me in seveda nepogrešljiva Ne, ni res/Energy). Zlasti pri slednjih, ki večinoma temeljijo na poudarjeno elektronsko programiranem ritmu, smo slišali nekaj nadvse zanimivih aranžmajev, saj je vso glasbo v živo izvajal veliki orkester (včasih smo mu rekli revijski), sestavljen iz simfonikov in Big banda RTV Slovenija sklepamo, da so bili aranžmaji delo dirigenta Patrika Grebla: žal (in to je eden redkih očitkov organizatorjem koncerta) nismo dobili programskega lista s podrobnejši podatki o avtorjih skladb. In ponovno se je izkazalo, da je prava glasba le tista, ki jo glasbeniki izvajajo v živo brez pogosto cenenih elektronskih učinkov. Izvrsten je bil recimo aranžma pesmi Prvič in zadnjič z Eme 2003, kjer so bile uporabljene celo orgle (električne, čeprav imajo v Gallusovi dvorani tudi prave).
Čisto nov obraz pa je Nuša pokazala v musicalsko-kabaretnem delu koncerta z izvedbo (ob koreografski spremljavi plesalcev Mojce Horvat) dveh klasik iz musicalov All that jazz in Kabaret. In če temu dodamo še presenetljivo izvedbo voditelja Mihe Alujeviča (ki je tudi sicer zelo decentno vodil program) skladbe This is the moment iz musicala Dr. Jekill in mr. Hyde (žal samo s klavirsko spremljavo, a tu sem zdaj že pikolovski, saj imam v glavi izvrsten orkestrski aranžma te pesmi v izvedbi švedskega zvezdnika Petra Jöbacka s plošče Personliga val) nam postane kar žal, da na Slovenskem pravih musicalov praktično ne uprizarjamo
Oba gosta sta bila zelo primerno izbrana. Najprej Ditka Haberl, ki so jo iz »upokojitve« pritegnili prejšnji mesec na Prešernovi proslavi. Na Nušinem koncertu je dokazala, da njen glas tudi po tridesetih letih ni izgubil svoje ekspresivnosti. V duetu z Nušo je zapela Mlade oči z opatijskega festivala 1973 ter zmagovalko Slovenske popevke 1976 Samo nasmeh je bolj grenak, sama pa še Privškovo Nad mestom se dani. Glede na to, da so bili vsi trije glavni izvajalci povezani z evrovizijskim festivalom (Nuša je pela tudi Ne partez pas sans moi v zelo solidni francoščini) Ditka je stala na evrovizijskem odru leta 1975 kot solistka skupine Pepel in kri, smo morda pogrešali Dan ljubezni, morda vsaj kot dodatek. Drugi gost pa je bil »Mr. Eurovision himself«: dva- oziroma trikratni zmagovalec Johnny Logan (z nekaj kilogrami več in nekaj las manj). Zapel je obe svoji zmagovalni pesmi (What’s another year iz leta 1980 in Hold me now iz leta 1987) ter povedal nekaj svojih starih šal, ki jih kot gost na številnih nacionalnih izborih pove vsako leto. Presežek pa sta pomenila oba njegova dueta z Nušo Lepotica in zver ter Every time you touch me.
Koncert je z dodatki trajal polni dve uri in izredno dobro in pestro sestavljeni program je gledalce in poslušalce v Gallusovi dvorani ves čas držal v napetosti. Nuša je z njim dokazala, da je prva dama slovenske zabavne glasbe in le želimo si lahko, da bi ga še večkrat ponovila. V slovenskih razmerah pa je lahko srečna, da je tak koncert dočakala še pred svojim štiridesetim rojstni dnevom nekatere njene predhodnice ga niso dočakale nikoli (ali pa šele po štiridesetih letih kariere kot npr. Elda Viler).”